PERSONA (1966)

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

PERSONA

Zavedam se, da Persona, ta dramska grozljivka in študija človeških odnosov, velja za enega najboljših filmov maestra Ingmarja Bergmana in za enega najboljših filmov sedme umetnosti. Čistokrvna vizualna poslastica, v kateri Bergman z montažnimi prijemi bere poezijo in s close upi glavnih protagonistk, Bibi Andersson in Liv Ullmann, začara gledalca ter narativni moment nadomesti s podobami. Persona ni le film, Persona je eksistencialno popotovanje po človeški duši in nravi. Dvoboj dveh žensk, zadržane, tihe in mirne filmske dive Elisabet, in odločne, samozavestne in skulirane medicinske sestre Alme, ki mora paziti nanjo. Da se vlogi zamenjata, je seveda jasno. Da bi lahko gledalec pomislil, da gre za eno žensko z dvema osebnostima, pa je prav tako stvar debate. Alma se namreč kmalu zlomi in pokaže svojo pravo osebnost, Elisabet pa je vsej prej kot tiha in mirna filmska zvezdnica. Anderssonova in Ullmanova sta več kot izvrstni, Bergman pa ju vodi kot je Herzog vodil Kinskega. S kamero jima zleze pod kožo, v dušo, v pičko, če hočete. Tako zelo, da se filmski in gledalčev svet sestavita v eno. Nekako tako kot se zabriše meja med Almo in Elisabet. Globok, močan, unikaten in drugačen film, ki pa se me ni dotaknil kot bi moral. Jebat ga, ne bom blefiral. Zdel se mi je precej dolgočasen in razvlečen. Pa nisem anti Bergman, saj so mi mnogi njegovi filmi res čudoviti. Morda bi ga moral videti še enkrat in ga res sprocesirati še bolj precizno in še bolj natančno. Do takrat bo pač tako kot je. Nekaj vmes, nekaj med mojstrovino in preserancijo, kjer gledalec čaka, kdaj se bosta Alma in Elisabet pofukali kot navadni prasici, kot tisti pravi prvinski ženski, ki jima ravno manjko seksa dela največ težav v glavi.

Ocena: 6/10

REPLY:

 



iztokgartner.si

is mobile friendly
 

2016 © Renovatio  I  member PG group  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers