MAD MAX (1979)

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

MAD MAX

Velik fan tega filma. Te mojstrske distopične akcijske klasike, ki je začela vse in ki še danes s svojo atmosfero, glasbeno spremljavo, karizmo in vrhunsko režijo vizionarskega Georgea Millerja navdušuje gledalca. Jebena kultna klasika in eden top fimov dekade. Če odštejem dirkaški uvod, ki se mi je vedno zdel malce blesav in nesmiseln, gre za pravo žanrsko poslastico. Za povsem unikaten žanr, če prav pomislim. Za Mad Max žanr, jebemtiš. Za izjemno gledljivo, dinamično, divjo, adrenalinsko in prepričljivo cestno odisejado maščevanja, kjer se mladi policist Max Rockatansky (vsega 23 letni Mel Gibson) motoristični tolpi (vodi jih odlični Hugh Keays-Byrne v vlogi Toecutterja) maščuje za smrt svojega sina, žene (Valerii Golino podobna Joanne Samuel) in prijatelja Goosea (Steve Bisley). Itak, med Maxom in bando na koncu praktično ni razlike. To je svet brez upanja na lepšo prihodnost. Svet, ki ga Miller celo malce parodira in pretera. Za dobro filma, seveda. In v tem svetu med psihopatom in maščevalcem ne more biti več razlike. Ta ideja na koncu, kjer se Max v verjetno najbolj znanem in šokantno legendarnem prizoru posveti še z Johnnyju the Boyju (Tim Burns), pošteno strese gledalca, ki se zave, da za glavnega junaka ni več vrnitve in da se je iz policista Maxa Rockatanskya spremenil v Mad Maxa, v ponorelega in podivjanega padlega angela maščevanja. Ubijalski je tudi Maxov stajling. Črno usnje od glave do pete. Kot Marlon Brando v The Wild One, če potegnem hitro primerjavo, le da gre še korak dlje in da dejansko nima stajlinga, ampak obleko, ki zabriše mejo med človekom in maščevalcem. Namerno preglasna in poudarjena glasba, večkrat namerno ceneni dialogi in še večkrat namerno sterilne igralske predstave, film spremenijo v zaščitno znamko. V kultno robo za vse večne čase. S prizori, za katere bi vsi podobni film ubijali. Itak, distopično stanje povzroči energetska kriza, kjer zmanjka bencina. Idealno za bajkerske psihopate, ki se počutijo kot doma, ko iz cistern kradejo bencin in v glavo jebejo policijo, ki je prav tako že zdavnaj izgubila upanje v boljši svet. Ali kot Maxu sikne njegov šef Fifi (Roger Ward): “They say people don’t believe in heroes anymore. Well, damn them! You and me, Max, we’re gonna give ’em back their heroes!” Prelomen film za avstralsko kinematografijo, ki po letu 1979 nikoli več ni bila enaka.

Ocena: 9/10

REPLY:

 



iztokgartner.si

is mobile friendly
 

2016 © Renovatio  I  member PG group  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers