LJUBIšA SAMARDžIć MARATON

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

VALTER BRANI SARAJEVO (1972)
V tej jugo klasiki in verjetno najbolj znanem filmu Bate Živojinovića, ni nič tako kot se zdi. Vsi iščejo Valterja, vsi bi radi bili Valter, nihče ne ve kdo je Valter, še Valter nima pojma, če je res Valter. Lovijo ga nacisti, lovijo ga domači izdajalci, lovijo ga vohuni, lovijo ga partizani, lovijo ga člani odporniškega gibanja, ki se uspešno upira nemški okupaciji leta 1944. Valter je kot Spartak, le da se skriva v Sarajevu. Kot pošast iz Loch Nesa, ki jo nikoli nihče zares ne vidi. Kot veliki brat, o katerem govorijo vsi, ki bi ga radi vsaj enkrat videli v živo. Ali kot na koncu reče nemški general, ki mu Valter požre živce: "Vidiš to mesto, to je Valter." Jp, tak je tale film, ta vojni triler, ki eno rundo dolguje še boljšemu filmu Operacija Beograd iz leta 1968. Dovolj napet, zanimiv, razgiban in nafilan s preobrati, ki bi jih zavidal tudi David Mamet. Z vrhuncem na vlaku, kjer šov ukrade Slobodan Dimitrijević, ki igra Surija, desno roko Bate Živojinovića, ki mu pomaga tudi Ljubiša "Jedi govna" Samardžić. Super ekipa, ki bi lahko skočila naravnost v Hollywood. Tudi v kak vestern, kjer bi vlak namesto Nemcev napadli Indijanci. Plus Demeter Bitenc v vlogi nemškega generala.

Ocena: 7/10

BITKA NA NERETVI (1969)
Bitka na Neretvi, po naše, bitka za ranjence, ki je bila leta 1970 v igri za tujejezičnega oskarja, vleče kot magnet. Kot Casablanca, ali če hočete, kot Gone With the Wind. Kot vse tiste kultne klasike, ki so jih naredili posamezni prizori. Prizori, ki jih ne bomo nikoli pozabili. Prizori, ki smo jih vzeli zase. Ki smo jih ukradli filmu. Ki so naši. Ki jih ne damo nazaj. Le kdo bi lahko pozabil zmešanega Fabijana Šovagovića, ki bolnike s tifusom povabi v mrzlo Neretvo in potem žalostno utone (»Zamnom tifusari«). Le kdo bi lahko pozabil na minerca Yula Brynnerja, ki v zrak vrže most in komandantom razlaga, da nima tifusa (»Ja nemam tifus). Le kdo bi pozabil Mileno Dravič, ki zboli za tifusom, izgubi lase in je vsa ponosna na stavek, da je še vedno lepa in da ji bodo lase vrnili nazaj. Le kdo bi lahko pozabil na Ljubišo Samardžiča in njegovo sestro Sylvo Koscino, ki junaško padeta med napadom Četnikov. Le kdo bi lahko pozabil na Borisa Dvornika, ki v navalu jeze postreli četniške ujetnike in ostane brez čina. Le kdo bi lahko pozabil pisatelja Vladimirja Nazorja, ki se noče ločiti od knjig in svojega osla. Le kdo bi lahko pozabil na smrt vojaka Franca Nera, ki prestopi na partizansko stran. Le kdo bi lahko pozabil na komandanta Lojzeta Rozmana, ki si kljub vojni vihri vzame čas za ljubezen. Le kdo bi lahko pozabil na Orsona Wellesa, ki igra četniškega senatorja. Le kdo bi lahko pozabil na Sergeia Bondarchuka, ki igra Slovenca in uživa med topovskimi rafali. Le kdo bi lahko pozabil na Stoleta Arandjelovića, breznogega »šumandinca«, ki partizane pokonci spravlja s harmoniko (»Sviraj šumadinac«). Le kdo bi lahko pozabil na Olega Vidova in njegovega za tifusom zbolelega Nikolo. In seveda, le kdo bi lahko pozabil na partizanko, ki v zrak vrže nemški tank in izgubi oči (»Moje oči, moje oči«). To je film, ki se ga ne da pozabiti. Film, ki bi moral leta 1970 dobiti oskarja. In film, ki mu v celotni jugoslovanski kinematografiji zlepa ne boste našli para. Nič čudnega, da je dobil tako velike zvezde in da so denar vanj zmetali tudi Američani, Italijani, Nemci in Slovenci. Brez dvoma najdražja jugoslovanska, morda celo evropska produkcija takratnega časa, v katero naj bi po nekaterih podatkih zmetali celo 12 milijonov dolarjev. Svečano premiero so počili v Sarajevu, snemanje je trajalo maratonskih 18 mesecev, na pomoč pa je tako ali drugače priskočilo kar 60 tovarn. Deset tisoč vojakov, 140 topov, 400 mitraljezov, 50 tankov, 50 konjev, 28 kaskaderjev in 2 milijona litra bencina bi bilo dovolj za zmago v drugi svetovni vojni, zato ni čudno, da je film izgledal kot da se dogaja v živo. Med pravo vojno, kjer je Veljko Bulajić pač prižgal kamere in posnel vse tisto, kar je bilo treba. Ekipa je izstrelila 800 tisoč metkov in porabila kar 152 tisoč metrov filmskega traku, kjer je potem v končno verzijo prišlo le okoli 5000 metrov uporabnega materiala. Razkošje, ki so si ga lahko v zlatih Titovih časih privoščili le v Jugoslaviji. In razkošje, ki je zagotovilo najboljši vojni film na svetu.

Ocena: 10/10

PEŠČENI GRAD (1962)
Drugi film Boštjana Hladnika, kjer se Ali Raner, Milena Dravić in Ljubiša Samardžić zapletejo v nenavaden ljubezenski trikotnik.
Študent kemije Ali Raner pade na izpitu, pusti svojo punco Špelo Rozin, si zaželi odklopa in jo s spačkom mahne na brezciljno vožnjo, kjer najprej sreča potepuškega Ljubišo Samardžića, potem pa zelo čudaško, nevrotično in hkrati zanimivo Mileno Dravić. Skupaj jo mahnejo na morje, kot junaka Bergmanovega filma Poletje z Moniko iz leta 1953 , doživijo vrsto spontanih in prisrčnih dogodivščin, od plesa na plaži do divjanja v vodi, nato pa nastopi ljubezen, ki vse obrne na glavo. Milena Dravić fantoma namreč pove, da ljubi enega, da pa ne more povedati katerega, saj bi to pokvarilo njihovo prijateljstvo. Poleg tega jo ves čas preganjajo blodnje, ki jih rešuje s sončnimi očali, na koncu pa zgradi peščeni grad, ki naj bi vse tri varoval pred tegobami, a kaj, ko ji sanje podre prihod zdravnika Janeza Albrehta, ki kot psihiater v Psihu gledalcem pojasni njene težave. Boštjan Hladnik je tudi tokrat dokazal svoje izvrstno poznavanje kamere, svoje mojstrsko znanje režije, tempa in atmosfere, izživel nekaj svojih fantazij in nas posrkal v zgodbo, kjer Milena Dravić oba fanta očitno navduši s tem, da je nora. In da tudi on njiju hoče le norost, recimo tekmo v stanju na glavi in podvodnem zadrževanju sape. Močni prizori, izjemno močni prizori, pa dobri dialogi, tekoče dogajanje in film, ki kot za šalo pomete z večino novih slovenskih izdelkov, ki nimajo pojma, kako se posname gledljivi arty filmček.

Ocena: 7/10

DESANT NA DRVAR (1963)
Desant na Josipa Broza Tita. Hitler je bil, kot pravi tale film, leta 1944 izjemno besen na naše partizane, ki so mu povzročali hude preglavice. Pa nikakor ni mogel razumeti, da jih njegova številnejša in močnejša vojska ne more razbiti na prafaktorje. Zato je svojemu generalu Lotharju von Rendulitzu (Maks Furijan) ukazal, da se morajo njegovi možje po hitrem postopku znebiti tovariša Tita in z letalskim napadom ter padalsko invazijo sesuti Drvar, kjer je bil naš generalštab. Hitler bi Tita najraje živega požrl, Hitler je zaradi Tita izgubljal živce, Tito je bil trn v peti nemški vojski in seveda tudi Stalinu, ki je bil vsaj uradno njegov zaveznik. Nič čudnega, da film Tita pokaže kot Ben Hur Jezusa. Kot legendarnega partizanskega junaka, za katerega bi vsi partizani, za Nemce, banditi, dali življenje. In Desant na Drvar je odličen film, ki preseneti s svojim izjemno kompleksnim in dodelanim scenarijem, kjer srečamo tudi angleškega vojnega novinarja Charlieja, ki ga igra naš Franek Trefalt. Zgodba poteka na večih frontah in se perfektno združi v celoto, odlično pa učinkuje tudi mešanica tiste prave vojne streljačine, prebrisanega načrtovanja desanta v nemškem štabu, kjer se general Rendulitz dela norca iz partizanov, in vseh tistih drobnih prizorčkov posameznih junakov, ki se dotaknejo gledalčevega srca. Le kdo bi pozabil šoferja Pavleta Vujisića, ki se pomenkuje s Franekom Trefaltom, ki ga seveda ne razume, saj ves čas govori angleško. Pa partizana Ljubiše Samardžića, ki se zagleda v Slovenko, ki potem tragično pade na fronti. In recimo partizanke Lepe (Marija Lojk), sicer Samardžićeve sestre, ki se tik pred junaško smrtjo spomni bratovega monologa o pogumu. Močan in prepričljiv film, tudi danes po skoraj petdesetih letih, ko skušajo lik tovariša Tita spremeniti le v zločinca in diktatorja ter skaziti vse ideale NOBja. S takimi odličnimi partizanščinami se da dobiti vojno, jebemti. Tole je jugo patriotizem, kjer je blefa ravno toliko, da ga laik ne zazna. Tako zelo prepričljiv film, da se da z njim spremeniti tudi zgodovino. Plus režiser Fadil Hadžić, tudi avtor filmov Novinar, Sarajevski atentat, Službeni položaj, Druga strana medalje, Lov na jelene in recimo Lopovi prve klase, ki je lani umrl star skoraj devetdeset let.

Ocena: 8/10

BOMBAŠI (1973)
“Ne čudiš se što mi idemo ovako po njemačkom teritoriju?”
“Svak je lud na svoj način.”
“Ima pravo čovjek, šta ima da se čudi, ovo je Jugoslavija.”
Tako nekako gre opisani antologijski dialog, ki ga Ljubiša Samardžić in Bata Živojinović, pogumna partizanska bombaša Kovač in Đoko, izvedeta z nekim možakarjem, ki popravlja železniško progo. In prav ta dialog je bistvo tega filma in bistvo prvih let povojne Jugoslavije, kjer se je ljudem res zmešalo. Tako zelo, da so se začeli sovražiti celo prijatelji. Tako zelo, da bi se, če bi film trajal še dlje, zasovražila tudi Kovač in Đoko, nekdanja soborca in najboljša prijatelja, ki se znajdeta na nasprotnih straneh, ko se po vojni spet srečata. Bombaši so film z odličnim scenarijem in spretnim, tekočim in kvalitetnim tekstom. Kljub prepričljivim prizorom na fronti ne toliko tipični partizanski junaški film, marveč bolj zgodba o tesnem prijateljstvu in prigodah dveh bombašev, ki sta v prvi vrsti človeka in šele potem vojaka. Izvrstno odigran in še bolje zrežiran film, mešanica vojne drame, akcije in komedije (Veljko Mandić je perfekten v svoji resni, a vendarle huronsko zabavni stranski vlogici na vlaku), narejen s tako dobrim tempom in guštom, da gledalec resnično uživa in da ne more verjeti, da je vsega skupaj že konec. In če sem začel z antologijo, je prav, da z njo tudi končam in da omenim dve sekvenci, ki bosta z mano ostali za vedno. Prva je tista, kjer si Kovač na prevezo na glavi zašije zvezdo in pove, da se za razliko od mnogih vedno bori za isto stran, druga pa seveda tista, kjer Đoko išče škornje za svoja velika stopala in pravi, da ne razume, da ima prav on večje noge od vseh nemških vojakov, ki sta jih s Kovačem ravnokar postrelila v bunkerju. Plus nekdanja jugoslovanska misica Biljana Ristić v vlogi ranjene partizanke.

Ocena: 8/10

LAGER NIŠ (1987)
Miomir “Miki” Stamenković, tudi režiser zelo solidnega Devojačkog mosta, nas popelje v medvojni Niš, ki je bil leta 1941 prvo nemško taborišče za ujete partizane in talce. Šokanten, srhljivo realističen, zelo dobro odigran, tragičen, globok in vseskozi čustveno izjemno močan film, ki se dotakne gledalčevega srca. Še posebej v prizorih, kjer nastopa nasilni nemški narednik, ki ga zlovešče in vrhunsko poosebi Bogdan Diklić. Njegova brezobzirnost, nemoralnost, apatičnost in pošastnost pride do vrhunca v sekvenci, kjer ustreli žensko in svojega psa. Ona, sicer perica Mila (Elizabeta Djorevska), ki ji ukaže, da ji mora biti ime Elza, ga hoče po posilstvu umoriti z britvijo, pes pa se tik pred streljanjem postavi na njeno stran, kar Diklića seveda tako zelo razjezi, da ubije še njega. Jp, Lager Niš ni eden izmed tistih naci filmov, kjer se ujetnica patološko naveže na nacista, Lager Niš je kruta realnost, kjer se očetje pred strelski vod postavijo namesto svojih sinov. Kot apotekar Zarič (Miodrag Radovanović), ki glavneg nacista Hamerja (Tanasije Uzonović) moleduje, da naj ga ustrelijo namesto njegovega sina Gojka, ki ga igra Svetislav Gončić, kultni Bale iz Hajde da se volimo, ki ima tokrat v bistvu glavno vlogo in nas pretrese v prizoru, ko čisti čevlje pravkar ustreljenega očeta. Če rečem, da je tole še ena Krvava bajka, ne zgrešim kaj dosti, saj Nemci prebivalce Niša streljajo kot za šalo, za kazen, ker ne povedo, kdo izmed njih je partizanski komisar. Še bolj grozno je to, da niti ne vedo in da ne morejo povedati četudi bi hoteli. Je pa vsak dan lagerja čedalje hujši, bolj tragičen in bolj naporen, tudi za matere, ki so pravkar rodile dojenčka in zaradi stresa in slabe hrane v dojkah nimajo mleka. Pa vse grabi vedno hujša panika, saj se zavedajo, da jih bodo ustrelili zaradi partizanskega komisarja, ki se noče izdati. Veliko je teh žalostnih usod, ki jih Stamenković mojstrsko splete v celoto, doda precizen in enkratno vkomponiran načrt pobega, ki ga pripravljata pogumna ujetnika Mitar (Miodrag Krstović) in Stevan (Tihomir Aršić), in servira izjemno dovršeno študijo življenja v taborišču in nepozaben testament dogodkov v Nišu leta 1941. Plus Ljubiša Samardžić v vlogi kockarja Koleta, ki na koncu v roke vendarle prime puško, in mladi pobič, ki ga ustrelijo samo zato, ker pove, da je Slovenec.

Ocena: 9/10

BOŠKO BUHA (1978)
Zelo dobre, prepričljive, avtentične in tragične dramatizacije življenja legendarnega Boška Buhe (Ivan Kujundžić), Kekca druge svetovne vojne, se že iz otroških let spominjam po zadnjem prizoru, ko naslovnega junaka pokosijo četniške krogle in mu iz žepne ure začne teči sol, ki jo je še nekaj časa nazaj na skrivaj odstopil partizanu Milunu (Ljubiša Samardžić). Emotivno izjemno močan in ravno prav patetičen vojni film, ki gledalca pretrese in navduši še danes po več kot tridesetih letih, ko je legenda o Buhi še vedno živa. Pogumen poba, ki se je že pri petnajstih priključil partizanom in je zelo kmalu postal mojster za razčefukavanje nemških bunkerjev, kamor je vedno izjemno spretno vrgel svojo bombo. Legenda že za časa svojega kratkega življenja (1926-1943) in eden izmed najbolj prepoznavnih in ikonskih likov NOBja, ki ga je dostikrat omenjal tudi tovariš Tito. Film, ki ga je režiral Branko Bauer (asistent režije je bil Branko Lustig), je zelo dober poklon, je zelo suveren, samozavesten, dobro speljan, dramaturško dovolj kvaliteten in z guštom odigran spomin nepozabnega partizančka, ki bi lahko spremenil svet. Pa tudi prepričljiv, mestoma sproščen in večkrat žalosten prikaz mularije (enega izmed njih igra takrat vsega 15 letni Dragan Bjelogrlić), ki se je pridružila partizanom in pozabila na otroštvo. Zelo fino je gledati komandanta Marka Nikolića, ki je v osemdesetih raztural kot Dragiša Popadić v mega popularni seriji Bolji život, pa recimo Žarka Radića, ki Buhi obljubi, da mu bo po vojni bral svoj dnevnik, antologijska pa je vsaj zame sekvenca v kinu, kjer mulci pregledujejo slike hollywoodskih zvezdnikov, kjer jih najbolj očarata Greta Garbo in Clark Gable (grem stavit, da je Giuseppe Tornatore idejo za svoj Nuovo Cinema Paradiso dobil prav tule). Boško Buha je film o odraščanju na fronti, je globok in čustven testament otrok, ki so se borili v partizanih. In spomin na čase, ko otroci niso imeli otroštva in so v roke namesto igrač prijeli puške. Plus pesem Oliverja Dragojevića, ki očara med odjavno špico, kjer gledalec spet vidi vse padle mulce in seveda komaj zadrži solze.

Ocena: 8/10

TIMOČKA BUNA (1983)
Še ena mojstrovina Živorada-Žike Mitrovića, pripadnika prve generacije jugoslovanskih povojnih cineastov, katerega vojni filmi so vedno izgledali kot vesterni. Če ste videli Kapetana Lešija in Obračun, potem vam je več kot jasno o čem govorim. Nič drugače ni bilo tudi pri eposu Užička republika, pa četudi je šlo za resnične dogodke, kjer si Mitrović ni smel privoščiti toliko svobode, nič drugače pa ni tudi pri Timočki buni, ki jo lahko kot za šalo gledamo kot tipični vestern in zaradi tega uživamo še toliko bolj. Jp, Mitrović je jugo film vrgel na divji zahod, kjer so namesto kavbojev pač jezdili partizani, balisti in odpadniki, ki bi se odlično znašli tudi v filmih Johna Forda, Howarda Hawksa in Sergia Leoneja. Pa gremo v leto 1883, ko se je v Srbiji začela tako imenovana “timočka buna”, kjer se je srbska raja uprla despotskemu vladanju kralja Milana II. Obrenovića (Danilo Lazović), ki ga, kot mu sikne njegova žena Natalija (Vesna Čipčić), niso kar tako klicali demon. Politično ozadje, vojna vihra, scenografija, atmosfera in stajling, več kot izvrstno orišejo takratne dogodke, Mitrović pa v zgodbo enkratno primeša še dva brata, učitelja Lazarja (Ljubiša Samardžić) in vojaka Sibina (Velimir Bata Živojinović), ki se znajdeta na nasprotnih straneh. V prvi vrsti stoji tudi Dragomir Gidra Bojanić, ki igra politika Didića, ki ne dovoli, da bi srbski narod kraljevi vojski predal svoje puške, za ščepec romantike je tu Lazarjeva skrivna ljubezen s Kristino (Jadranka Selec), “švabico”, ki, kot mu pove brat Sibin, ne bo razumela nastale krize, ker ni Srbkinja, kot v Kapetanu Lešiju pa so tukaj tudi številni markatni liki, tisti pravi antijunaki, ki s svojim obnašanjem in usodami za nekaj trenutkov zasenčijo tudi glavne zvezde filma. Samardžić in Živojinović, ki sta se tudi v Bombaših na koncu znašla na nasprotnih straneh, sta kot vedno izvrstna, bi pa rekel, da je Samardžić tokrat še posebej dober in karizmatičen. V svoji smrtno resni in bradati vlogi je zanimiv tudi kultni Gidra, ki smo ga bolj navajeni po komičnih razturancijah v Hajde da se volimo in Žikina dinastija, je pa zanimivo, da je bil pred tem večkrat takole resen in junaški, recimo tudi v filmu Dvoboj za južnu prugu. Živorad-Žika Mitrovič, tudi režiser vrhunske Operacije Beograd, je iz filmov kot je Timočka buna res znal narediti mojstrovine, take frajerske žanrske poslastice, o katerih je lahko večina njegovih kolegov le sanjala, saj se je vojnih, političnih in zgodovinskih filmov lotevala premalo hollywoodsko.

Ocena: 8/10

REPLY:

 



iztokgartner.si

is mobile friendly
 

2016 © Renovatio  I  member PG group  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers