BLAZING SADDLES (1974)

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

BLAZING SADDLES

Delanje zgodovine. Blazing Saddles, ki ga je Mel Brooks, oče nič manj kultnega tria ZAZ, posnel istega leta kot Mladega Frankensteinea, je še danes močno pred časom. Tako močno, da bo s pogumom in izvirnostjo šokiral še kakšnih sto let. To ni le parodija Divjega zahoda, to so štosi, ki jih leta 1974 ni videl še nihče. Čista klasika žanra, ki premore vrhunsko mešanico rasnih, prostaških, seksualnih, političnih in insajdersko hollywoodskih gagov, dialogov ter vsega tistega, kar smo vajeni tudi v drugih filmih Mela Brooksa, ki se mu je po norosti v sedemdesetih uspel približati in ga na trenutke celo preseči samo Woody Allen. Ne bom rekel, da je tole najbolj odštekan in meni najljubši Brooksov film, je pa res, da je brez dvoma najbolj prelomen in za svoj čas najbolj pogumen. Jasno, šerif, ki mora pred pokvarjenimi poslovneži reševati mesto, je temnopolt, Indijanci govorijo nemško, zlikovci pretepajo tudi starke in konje, na javni linč pa se prijavijo nacisti in ku klux klanovci. Popolna zmešnjava se zgodi na koncu, ko liki stopijo iz filma na prizorišče drugega filma in v kino, kjer se vrti njihov film. Tipični Mel Brooks, mojster odštekanega humorja, ki tokrat ne igra na prvo žogo in ne parodira aktualnih uspešnic, marveč fura povsem svežo in nekoliko zahtevnejšo parodijo, kjer bodo ostali resni le rasisti. V prvi vrsti so tudi vsi Brooksovi običajni osumljenci, kjer se odlično znajde tudi Gene Wilder, ki igra zapitega revolveraša in stopi na stran glavnega junaka, ki ga igra Cleavon Little. Kasneje prezrt komik, ki ni nikoli več ponovil uspeha svoje najbolj znane vloge. Zelo zabavna in odbita komedija, ki skriva številne namige in gage, za katere bo treba do konca odpreti možgane.

Ocena: 9/10

REPLY:

 



iztokgartner.si

is mobile friendly
 

2016 © Renovatio  I  member PG group  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers