BLADE RUNNER (1982)

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Preden si v kinu privoščim novega Blade Runnerja, je bil seveda čas za vnovičen ogled stare dobre mojstrovine Ridleyja Scotta, o kateri zdajle dejansko razpredam prvič v življenju. Blade Runner, ta epski dvoboj replikantov s človekom in to večno vprašanje o tem, kaj nas dela človeške, ali še bolje, v čem se replikant dejansko loči od človeka, je ob svojem izzidu neslavno pogorel. Kritiki ga kot kaže niso razumeli, za gledalce pa je bil prezahteven in premoderen. Čudno, če prav pomislim, saj gre pravzaprav za čisto preprosto zgodbo, ki v izvirniku pravi takole:

"Early in the 21st Century, The Tyrell Corporation advanced robot evolution into the Nexus phase, a being virtually identical to a human, known as a Replicant. The Nexus 6 Replicants were superior in strength and agility, and at least equal in intelligence, to the genetic engineers who created them. Replicants were used Off-World as slave labor, in the hazardous exploration and colonization of other planets. After a bloody mutiny by a Nexus 6 combat team in an Off-World colony, Replicants were declared illegal on earth — under penalty of death. Special police squads, BLADE RUNNER UNITS, had orders to shoot to kill, upon detection, any trespassing Replicant. This was not called execution. It was called retirement."

Torej, privatni detektiv Rick Deckard (Harrison Ford), ta distopični Philip Marlowe, lovi in preganja replikante, jebene andriode, ki se izdajajo za ljudi, za perfektne kopije, kjer praktično ni razlike. Ali kot sikne Roy Batty (Rutger Hauer): "I want more life, fucker." Jup, nočem sprejeti, da je rekel "father", ljubše mi je, da reče "fucker". Oče mu ne paše, je preveč zajeban in skuliran, da bi bil vljuden. Pa četudi se na koncu križa, ali še bolje, prebode, da dokaže, da ni samo replikant, ampak tudi človek. 

Blade Runner je čistokrvni film noir, ki gledalca očara s svojo prekrasno in zasanjano scenografijo, pa tudi kontekstno glasbo izpod prstov legendarnega Vangelisa. No ja, neo noir, če že hočete, glede na to, da se dogaja v prihodnosti. V Los Angelesu leta 2019, kjer so vsi žalostni, otožni, sterilni, megleni, deževni in neonski. Film nori iz štiridesetih, ko je bil glavni Humphrey Bogart, in elegantni ter moderni scifi, kjer je pa glavni Harrison Ford, ki se z režiserjem, kot pravi legenda, ni najbolje razumel. Več kot odlično, saj se to enkratno poda z njegovim junakom, ali še bolje, antijunakom, ki se ves depresiven in siten prebija skozi nepozabno vizualno okrasje. 

Ford je super, toda šov mu kot za šalo ukrade karizmatično fukaški Rutger Hauer, ki je nor na svojo odštekano replikantko Daryl Hannah, verjetno najbolj znano prav po tej odbiti vlogi. Markantna je tudi Joanna Cassidy, ženska s kačo, ki na hitro zajoškari. Ravno prav otožna je replikantka Sean Young, v katero se zaljubi Harrison Ford. Njuni prizori so poetični in melanholični. Najbolj takrat, ko si natakne lasuljo, da bi bila bolj ženska in manj replikantka. Saj res, je že znano, ali je tudi Ford replikant? Odprta debata za vedno. Po moje ni, čeprav je Ridley, če se ne motim, v eni izmed novejših različic nakazal, da bi lahko bil. 

Kakorkoli, Blade Runner, ki je večno slavo ujel šele na začetku devetdesetih, ko je Ridley iz omare potegnil novo različico in znova opozoril, kako zelo dober in prelomen film je posnel, je eden najbolj znanih scifi filmov vseh časov. Mojstrovina, ki z vsakim ogledom tudi pri meni pridobibva na vrednosti in si viša oceno. 

Ocena: 8/10

REPLY:

 



iztokgartner.si

is mobile friendly
 

2016 © Renovatio  I  member PG group  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers