BITKA NA NERETVI (1969)

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Bitka na Neretvi, po naše, bitka za ranjence, ki je bila leta 1970 v igri za tujejezičnega oskarja, vleče kot magnet. Kot Casablanca, ali če hočete, kot Gone With the Wind. Kot vse tiste kultne klasike, ki so jih naredili posamezni prizori. Prizori, ki jih ne bomo nikoli pozabili. Prizori, ki smo jih vzeli zase. Ki smo jih ukradli filmu. Ki so naši. Ki jih ne damo nazaj. Le kdo bi lahko pozabil zmešanega Fabijana Šovagovića, ki bolnike s tifusom povabi v mrzlo Neretvo in potem žalostno utone (»Zamnom tifusari«). Le kdo bi lahko pozabil na minerca Yula Brynnerja, ki v zrak vrže most in komandantom razlaga, da nima tifusa (»Ja nemam tifus). Le kdo bi pozabil Mileno Dravič, ki zboli za tifusom, izgubi lase in je vsa ponosna na stavek, da je še vedno lepa in da ji bodo lase vrnili nazaj. Le kdo bi lahko pozabil na Ljubišo Samardžiča in njegovo sestro Sylvo Koscino, ki junaško padeta med napadom Četnikov. Le kdo bi lahko pozabil na Borisa Dvornika, ki v navalu jeze postreli četniške ujetnike in ostane brez čina. Le kdo bi lahko pozabil pisatelja Vladimirja Nazorja, ki se noče ločiti od knjig in svojega osla. Le kdo bi lahko pozabil na smrt vojaka Franca Nera, ki prestopi na partizansko stran. Le kdo bi lahko pozabil na komandanta Lojzeta Rozmana, ki si kljub vojni vihri vzame čas za ljubezen. Le kdo bi lahko pozabil na Orsona Wellesa, ki igra četniškega senatorja. Le kdo bi lahko pozabil na Sergeia Bondarchuka, ki igra Slovenca in uživa med topovskimi rafali. Le kdo bi lahko pozabil na Stoleta Arandjelovića, breznogega »šumandinca«, ki partizane pokonci spravlja s harmoniko (»Sviraj šumadinac«). Le kdo bi lahko pozabil na Olega Vidova in njegovega za tifusom zbolelega Nikolo. In seveda, le kdo bi lahko pozabil na partizanko, ki v zrak vrže nemški tank in izgubi oči (»Moje oči, moje oči«). To je film, ki se ga ne da pozabiti. Film, ki bi moral leta 1970 dobiti oskarja. In film, ki mu v celotni jugoslovanski kinematografiji zlepa ne boste našli para. Nič čudnega, da je dobil tako velike zvezde in da so denar vanj zmetali tudi Američani, Italijani, Nemci in Slovenci. Brez dvoma najdražja jugoslovanska, morda celo evropska produkcija takratnega časa, v katero naj bi po nekaterih podatkih zmetali celo 12 milijonov dolarjev. Svečano premiero so počili v Sarajevu, snemanje je trajalo maratonskih 18 mesecev, na pomoč pa je tako ali drugače priskočilo kar 60 tovarn. Deset tisoč vojakov, 140 topov, 400 mitraljezov, 50 tankov, 50 konjev, 28 kaskaderjev in 2 milijona litra bencina bi bilo dovolj za zmago v drugi svetovni vojni, zato ni čudno, da je film izgledal kot da se dogaja v živo. Med pravo vojno, kjer je Veljko Bulajić pač prižgal kamere in posnel vse tisto, kar je bilo treba. Ekipa je izstrelila 800 tisoč metkov in porabila kar 152 tisoč metrov filmskega traku, kjer je potem v končno verzijo prišlo le okoli 5000 metrov uporabnega materiala. Razkošje, ki so si ga lahko v zlatih Titovih časih privoščili le v Jugoslaviji. In razkošje, ki je zagotovilo najboljši vojni film na svetu.

Ocena: 10/10

REPLY:

 



iztokgartner.si

is mobile friendly
 

2016 © Renovatio  I  member PG group  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers