WALL STREET: MONEY NEVER SLEEPS

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Wall Street 2 ima nekaj izjemno dobrih sekvenc, ki upravičijo sloves originala iz osemdesetih. Recimo uvodna sekvenca, kjer Gordon Gekko, jp, rekel sem Gordon jebeni Gekko, pride iz zapora in mu paznik vrne tudi zastarel mobilni telefon. Gekko je pač fosil, poslovnež iz nekega drugega časa, ki ga ni več. Majstor Reaganove Amerike, ki je v novem tisočletju popolnoma propadla. Nič čudnega, da se Frank Langella, ki prav tako igra ostarelega bogataša Louisa Zabela, vrže pod vlak, ko mu mladi, še bolj pokvarjeni in povzpetni Josh Brolin, ki igra bajno premožnega Jakea Moorea, uniči posel in prevzame investitorje. Dobre so tudi sekvence z Elijem Wallachom, tem legendarnim glumcem, ki jih šteje že 95 in filme še vedno snema s polno paro. Njegovo oponašanje ptičev je čista klasika filmske umetnosti in dejansko najboljši del celega filma, kjer seveda blesti tudi Michael Douglas, ki ima po sto letih v kinu film v pravem pomenu besede. Samo Douglas zna tako odlično igrati take modele kot je Gordon Gekko. Samo Douglasu verjamem, da bi lahko kak Gekko živel tudi v resnici. Prav zato je njegovo predavanje na univerzi tako zelo vrhunsko, tako zelo realno, tako zelo prepričljivo. Kot prizor, kjer sreča Buda Foxa, ki ga seveda spet igra Charlie Sheen. Ta prizor je za anale, vsaj tako nostalgičen in dober kot scena iz filma The Expendables, kjer so se v cerkvi srečali Stallone, Schwarzenegger in Willis. Te fore so dokaz, da Oliver Stone še vedno zna. Da je še vedno vrhunski hollywoodski plejer, ki ima zadnja leta pač nesrečo pri izbiri projektov. Tako, zdaj pa k slabim stvarem filma, ki jih je žal več kot dobrih, kar pomeni, da gre dejansko za razočaranje in celo za žalitev originala, če sem malce preoster. Tole žal ni zgodba o vrnitvi Gordona Gekka, tole je film, kjer je Gekka le za vzorec, ali še bolje, kjer je Gekko skorajda cameo, če malo pretiravam. Glavni je pač mladi Shia LaBeouf alias Jake Moore, desna roka Franka Langelle, ki se hoče po njegovem samomoru maščevati Joshu Brolinu. Seveda s pomočjo Gordona Gekka, ki pa ga zasenčijo tudi povsem nepotrebni prizori ljubezenskih težav z Jakeovo punco Carey Mulligan, ki je, uf, kako priročno, tudi hčerka Gordona Gekka. Jp, Wall Street 2 tako ni borzni triler in jebena vrnitev kultnega lika, marveč na trenutke patetična in premalo zanimiva zgodba mladega japija, ki se pač vleče na legendaren naslov. Povedano drugače, Gekka je premalo, balasta je preveč. Gekko je le del zgodbe, moral pa bi biti glavna faca. Podobno kot v filmu Once Upon a Time in Mexico, kjer je bilo vse drugo bolj pomembno od Antonia Banderasa, pa četudi je šlo za novo poglavje Desperada, no ja, El Mariachija. Take finte niso kul, take finte so žalitev za gledalca, ki je vendarle pričakoval povsem drugačen film in bi lahko Shio LaBeoufa gledal v kakem drugem filmu. Wall Street je film Michaela Douglasa kot je Indiana Jones film Harrisona Forda. Steven Spielberg, ki je prav LaBeoufa vključil v novega Jonesa, se je tega zavedal in Fordu kljub temu dal dovolj skrintajma, medtem ko ga je Oliver Stone prav na tem mestu močno polomil in Douglasa porinil v drugi plan. To pa je vsaj zame napaka, ki je ne morem oprostiti. Tudi zato, ker so prizori, kjer ni Gordona Gekka, hudičevo povprečni.

Ocena: nič posebnega

REPLY:

 



iztokgartner.si

is mobile friendly
 

2016 © Renovatio  I  member PG group  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers