STAR WARS: THE PHANTOM MENACE

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Ko je George Lucas oznanil, da je začel snemati novo Vojno zvezd, prvi del svoje legendarne vesoljske sage, ki jo je dve leti prej najavil s ponovnim in prenovljenim predvajanjem četrtega, petega in šestega poglavja, je ves svet dobesedno ponorel in se obrnil na glavo. Vsi so tako kot leta 1977, ko je štartala prva, no ja, četrta Vojna zvezd, govorili samo še o Georgeu Lucasu, ugibali, kdo bo igral koga, na internet namerno in nenamerno dajali lažne informacije o vsem mogočem rompu in pompu ter pred kinematografe postavili šotore, v katerih so nekaj tednov pred premiero že čakali v vrsti za karte. To je bil pač dogodek, ki se ga ni smelo zamuditi, še en Gone With the Wind in verjetno najbolj pričakovani in reklamirani film vseh časov, kjer so nabolj goreči fani pred premiero druge filme hodili v kino gledat le zato, da bi ujeli trailer za Vojno zvezd. Pričakovanja so bili torej huronska, da je film potem večino razočaral, pa je seveda razumljivo, saj so pričakovali preveč in imeli v glavi, da jim bo Lucas serviral najboljši film vseh časov. Če The Phantom Menace, ki so ga pri nas prevedli v Grozečo prikazen, primerjamo s tremi predhodniki, gre res za razočaranje, ki izven spektakularnih posebnih efektov dejansko premore bore malo. Z izjemo fenomenalne dirke filmu namreč ne uspe vspostaviti pravega stika z gledalci, predolgi neakcijski prizori pa celo uspavajo. Lahko bi rekel, da je George Lucas pozabil kako se režira dober film, kar je jasno, saj se je dve desetletji ukvarjal le s posebnimi efekti in tudi Imperij vrača udarec in Jedijevo vrnitev prepustil drugim režiserjem. Lucas se je pač osredotočil na posebne efekte, kar je seveda v kontekstu njegovih številnih intervjujev, kjer je govoril, da je z režijo novega filma tako dolgo čakal zato, ker vse do leta 1997, ko je začel snemanje, ni bilo mogoče tehnično izvesti njegovih zamisli. The Phantom Menace je torej paša za oči, vizualno mogočna in razkošna vesoljska pravljica, ki pa pozabi na suverenejšo dramaturgijo in na vse tisto, kar mora imeti zares dober scifi, če hoče navdušiti tudi tiste, ki ne padajo le na efekte. Ko sem dve leti pred tem filmom v kinu znova gledal prve tri, no ja, četrto, peto in šesto epizodo Vojne zvezd, nisem mogel verjeti kako zelo dobre so ostale po vseh teh letih in neštetih podobnih znanstveno fantastičnih projektih, zato sem bil pri novi precej razočaran, saj mi ni dala navdušenja, ki sem ga pričakoval. Je pa zgodba postavljena kakih 32 let pred dogajanjem, ki smo ga gledali leta 1977, kar pomeni, da je Obi-Wan Kenobi premlad, da bi ga lahko igral Alec Guiness, da se Luke in Leia še nista rodila, da ni prostora za Fordovega Hana Sola in da je hudobni Darth Vader še mali prijazni pobič Anakin Skywalker. Modri Yoda je ostal modri Yoda, le da je malce mlajši (ponovno ga govori Frank Oz), na hitro boste ujeli zavaljenega Jabbo the Hutta, zlobni predsednik Palpatine je šele senator (še zmeraj ga igra Ian McDiarmid), zlati robot C-3PO (kot vedno Anthony Daniels) še nima “kože”, simpatični robotek R2D2 (kot vedno Kenny Baker) je tak kot mora biti, planet Tatooine je kot ponavadi poln raznoraznih čudnih bitij, namesto Dartha Vaderja je dežurni zlobnež Darth Mull (Ray Parker), temnopolto ekipo pa, ker ni Billyja Deeja Williamsa, zastopa Samuel L. Jackson, jedi master Mace Windu. Pizdarijo začne državni puč, ki ga povzroči lakomna federacija na čelu z Darthom Sidiousom in njegovim varovancem Darthom Mulom, ubogi naboojevski princeski Amidali (Natalie Portman) pa na pomoč priskočita dva jedija. Obi-Wan Kenobi (Ewan McGregor) in njegov učitelj Qui-Gon Jinn (Liam Neeson), ki na svojo stran s pomočjo v celoti računalniško zanimiranega in štorastega Jar Jar Bingsa (nekakšen jamajški mini funky slon, ki mu je glas posodil Ahmed Best) dobita vojsko Gungamov (njihov šef je Boss Nass, glas mu je posodil Brian Blassed). Na Tatooinu živi tudi insektu podobni slon Watto (glas Andrew Secombe), ki je pomemben zato, ker je za sužnja vzel dečka Anakina (Jake Lloyd), njegova mama Shmi Skywalker (Pernilla August) pa nima nobene besede, saj bo ta Anakin nekoč postal jedi in seveda zlobni Darth Vader. Tokrat je na srečo še na dobri strani sile (v to je še posebej prepričan Qui-Gon Jinn), a modri Yoda že sluti, da z njim nekaj ne bo v redu. Zaključna bitka, kjer se Gungami spopadejo z roboti federacije, Jinn in Obi Wan z Darthom Mullom, Anakin pa z ostalimi nasprotniki, je vsaj toliko veličastna kot bitke iz vseh najboljših epsko zgodovinskih spektaklov, znamenite svetleče jedijevske sablje pa ponovno svetijo in odbijajo sovražne žarke. Liam Neeson je kul, Ewan McGregor nima pravega dela, Natalie Portman se pokaže še v vlogi služkinje Padme, Terence Stamp je predsednik vesolja, Jake Lloyd (pobič iz filma Jingle All the Way) pa zadnje pol ure nima pojma kaj je to igranje, pa čeprav ga je George Lucas izbral med 2500 kandidati. Okej, Jinna je učil Yoda, a kdo za vraga je učil Yodo? Star Wars: Episode I – The Phantom Menace je stal 115 milijonov dolarjev, prvi vikend jih je vrgel 105, prvi dan pa 28. Porušil je enodnevni rekord Izgubljenega sveta, rekord »prvi čez sto« Dneva neodvisnosti in Titanicove rekorde »prvi čez dvesto in tristo«. Za 8 milijonov mu je ušel trodnevni rekord Izgubljenega sveta (64, namesto 72), pogorel pa je seveda pri rekordu »prvi če štiristo«, ki ga je imel neulovljivi Titanic. Natalie Portman se ni mogla udeležiti premiere, ker se je učila za zaključne srednješolske izpite. Njen glas so za potrebe dvojne vloge računalniško malce spremenili. V sekundni vlogi lahko kot enega izmed nezemljanov ujamete Marka Hamilla, služkinjo Sache pa igra Coppolina hči Sofia. Ewan McGregor je nečak Danisa Lawsona, ki je v prvi Vojni zvezd igral pilota Antillesa. Lucas je posnel dva konca. V tistem, ki ga nismo videli, Darth Mull pade v jašek v celoti. V odjavni špici piše, da Jabbo the Hutta igra kar Jabba the Hutt, po odjavni špici pa boste slišali dihanje Dartha Vaderja. Zaradi Neesonove višine so scenografi zapravili dodatnih 150 tisoč dolarjev. Oddajnik, ki ga uporablja njegov Qui-Gon Jinn, so naredili iz ženske žiletke Sensor Excell. Lucasu so za dovoljenje prodaje merčendajsa plačali kar 100 milijonov dolarjev, v žep pa je od svetovnega zaslužka in prodaje dvdjev in videokaset pospravil neverjetnih 400 milijonov čistega dobička. Ker je tudi absolutni lastnik celotne franšize, vsi prihodki prav tako romajo na njegov račun. Izjema je le 10 odstotni delež studia 20th Century Fox, ki pa je moral poskrbeti za stroške svetovne distribucije. Skoraj vsi recenzenti so kritizirali Jakea Lloyda, na njegovo stran pa je ves besen stopil režiser Ron Howard, ki si je s Stevenom Spielbergom prvi ogledal pričujoči film, posnet v petinšestdesetih dneh. Ewan McGregor je med sablanjem spuščal razne zvoke, ki pa so jih pri montaži seveda izrezali. Kenneth Branagh je bil v planu za Obi Wan Kenobija, Benicio Del Toro za Dartha Mula, Natalie Portman pa je na čase dublirala takrat povsem neznana Keira Knightley. Frank Darabont je kanil pomagati pri scenariju, a je ideja potem padla v vodo. Isto se je zgodilo s Carrie Fisher, originalno Princeso Leio, ki je to počela pri prvih treh filmih. Temu se reče trivia, jebemti.

Ocena: vredno ogleda

1 COMMENTS

Pepi
20 Nov 2017
Darth Maul, ne Darth Mull. Joj! :D

REPLY:

 



iztokgartner.si

is mobile friendly
 

2016 © Renovatio  I  member PG group  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers