RAZREDNI SOVRAžNIK

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

“Vaše sošolke Sabine ni več. Naredila je samomor.”
Evo ga, nekaj let nazaj najbolj opevan slovenski film, Razredni sovražnik debitanta Roka Bička, ovenčan z nagrado v Benetkah in neštetimi nagradami na nedavnem Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Dober je, tu ni dileme, toda tako dober kot pravijo vsi, ki so ga videli, pa spet ne. Igor Samobor v vlogi profesorja nemščine seveda briljira in gledalce prepriča tudi s svojo markatno pojavo, držo, načinom govora in vsem tistim, kar mora imeti profesor, da ga dijaki zasovražijo že prvo minuto, ko stopi v razred in odpre usta. Jp, novi učitelj Samobor je čisto nasprotje prejšnje učiteljice Maše Derganc, ki gre na porodniško in je z učenci ravnala kot Michelle Pfeiffer v Dangerous Minds. Samobor je drugačen tič. Je strog, introvertiran, ciničen in tak, da se zdi, da mu je vseeno za dijake. Tudi takrat, ko ena izmed njegovih učenk napravi samomor. Malo za tem, ko objokana prileti iz njegovega kabineta, kjer ji je sila strogo povedal nekaj krepkih. O ja, Razredni sovražnik prihaja ob pravem času, ko je treba razburkati slovenski šolski sistem in ugotoviti, kdo je kriv. Da dijaki za smrt sošolke okrivijo prav Samoborja, tega nacističnega prasca, kot mu pravi ena izmed njenih prijateljic, je seveda razumljivo. Prav Samoborjev odnos do samomora je odlčen povod za revolucijo in sprostitev frustracij, ki so jih dijaki pri Dergančevi očitno potlačili globoko vase. Samomor sošolke jim pride prav za upor, Samobor pa je zaradi svojega etitjuda kot nalašč za grešnega kozla, ki pokasira največ njihove jeze. Po eni strani jih razumem, po drugi pa je jasno, da blefirajo in sploh nimajo pojma, kaj se pravzaprav gredo, kot jim na koncu razloži tudi njihova sošolka, ki noče več sodelovati v spornih dejanjih, katere skuša umiriti ravnateljica Nataša Barbara Gračner. Režiser Rok Biček obvlada dogajanje in zna delati z igralci, ki vsi po vrsti svoje delo opravijo z odliko. Z izjemo prizora na sestanku s starši, ki je napravljen precej površno in premalo prepričljivo. Vse ostalo štima, vse ostalo dela dober slovenski film, ki ga kanček pokvari nekoliko predolga minutaža in dejstvo, da je prevečkrat narejen na suho brez glasbe. Vem, da je Biček s tem še dodatno ujel realizem in imel v glavi, da bodo besede še bolj učinkovale brez glasbene podlage, toda zadeva postane čez čas preveč hladna in taka, da tudi gledalec postane čustveno otopel. Prav to filmu malce zamerim, to, da me z izjemo prizora v maskah, ni ujel na emotivni bazi, čeprav sem to od njega pričakoval. Na koncu mi je bilo pravzaprav vseeno za usode dijakov in navsezadnje tudi za usodo profesorja, kar seveda ni dobro, pa četudi je po drugi strani očitno nujno za Bičkovo poanto.

Ocena: vredno ogleda

REPLY:

 



iztokgartner.si

is mobile friendly
 

2016 © Renovatio  I  member PG group  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers