PROMETHEUS

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Ridley Scott, svetovni prvak Osmega potnika in Iztrebljevalca, se s Prometejem vrača h koreninam. K filmu, ki je v prvi vrsti prekleto dober znanstveno fantastični triler in akcijska grozljivka in šele potem filozofska dizertacija o nastanku sveta. Vseeno mi je, ali gre za tako imenovani prequel Osmega potnika, za parafrazo Osmega potnika, za nadaljevanje Osmega potnika, ali pa za povsem samostojen film, ki se pač dogaja v isti galaksiji kot Osmi potnik, film štima od začetka do konca. Film je vizualna poslastica, kjer se vrhunski posebni efekti perfektno zlijejo s človeškimi liki, filozofija in kulisa pa z dogajanjem na terenu, če veste kaj mislim. Eni filmi so filozofski scifi, drugi filmi so scifi grozljivke in scifi akcije, Prometej pa je oboje. Je super mešanica prvega in drugega Osmega potnika, kjer Noomi Rapace, originalna Lisbeth Salander, zdaj pa doktorica Elizabeth Shaw, zelo prepričljivo poosebi Ellen Ripley in nas večkrat spomni na nepozabno mešanico krhkosti in pogumnosti Sigourney Weaver. Tu je seveda tudi robot David (enkratni Michael Fassbender), spomin na Bishopa Lancea Henriksena in Asha Iana Holma, sicer pa bitje s kompleksom Lawrencea Arabskega in karizmo Rutgerja Hauerja iz Iztrebljevalca, ki kot Hal iz Odiseje 2001 zasolira po svoje in povzroči precej težav. Prometej, ta Osmi potnik za novo tisočletje in dokaz, da je Ridley Scott še vedno vrhunski režiser z vizijo, je, kot sem že povedal, mešanica filozofije in akcije na terenu, kar pomeni, da zadovolji obe vrsti gledalcev. Tiste, ki od filma pričakujejo še kaj več kot le brutalni carski rez, ki ga Noomi Rapace izvede sama na sebi in nas spomni na Johna Hurta, in seveda tudi tiste, ki se ne ubadajo s filozofijo in uživajo ravno v prizorih kot je ta carski rez, ki je itak takojšnja klasika, kateri bi zavidali tudi zgodnji filmi Davida Cronenberga. Jebat ga, če leta 2012 spet snemaš Osmega potnika, moraš preseči tudi kultno pizdarijo Johna Hurta. Nam pa Prometej navrže tudi nekaj zanimivih vprašanj o nastanku človeštva, ki naj bi nastalo zaradi samomora “nadčloveka” iz udarnega uvoda. Je bil samomor narejen zaradi tega, da bi nastalo človeštvo, ali je človeštvo nastalo zgolj kot naključna posledica tega samomora? Torej, ali se je “nadčlovek”, za našo ekipo, ki jo sestavljajo tudi Idris Elba, Charlize Theron (stokrat boljša kot v Sneguljčici), Logan Marshall-Green, Sean Harris in Rafe Spall, “inženir”, ubil zavoljo nastanka nove rase, ali zgolj zato, ker so pošasti pobile njegovo raso? Kdo bi vedel, je pa res, da so hoteli ti “nadljudje” potem te pošasti poslati na Zemljo in iztrebiti človeštvo, kar morda res pomeni, da smo nastali po nesreči in smo jim začeli iti na živce. Zanimiva teorija, ki pa ima luknje v časovnem zaporedju in prav zaradi ne ponudi zadovoljivega odgovora, ki pa ga navsezadnje na koncu filma še vedno išče Noomi Rapace. Jebat ga, pač film, ki pušča odprta vprašanja in namesto odgovorov ponudi žanrsko uživancijo, ravno pravšnjo mešanico pop corna in kvalitete, od katere sem letos pričakoval zelo veliko in na koncu dejansko dobil še več. Bi moral pa tale film postati himna raeljanstva, ki prav tako zagovarja tezo, da so nas zaplodili Elohimi, visoko razviti ljudje iz vesolja. In hej, šele zdaj mi je jasno, zakaj je krvoločna pošast iz Osmega potnika tako zelo dovršena, neuničljiva in predatorska. Drži, Prometej, ta Iztrebljevalec skozi oči Drevesa življenja, ni film o nastanku človeštva, marveč film o izvoru jebenega aliena, ki izgleda tako, kot da bi James Cameron režiral Odisejo 2001. Amen, Mary Shelly, avtorica Frankensteina, tega modernega Prometeja, se brez dvoma v grobu obrača od veselja.

Ocena: 8/10

REPLY:

 



iztokgartner.si

is mobile friendly
 

2016 © Renovatio  I  member PG group  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers