BLADE RUNNER 2049

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Novi Blade Runner je povsem dostojno in zadovoljivo nadaljevanje kultnega originala iz začetka osemdesetih. Zelo velik in ambiciozen projekt, ki se dobro pokloni sanjam Ridleyja Scotta in prebrisano nadaljuje njegovo zgodbo. Denis Villeneuve, ki me je nazadnje navdušil s filmom Arrival, je dovolj vizionarja in esteta, da je nalogo opravil zelo dobro in nas znova peljal v posebno neo noir atmosfero, kjer zdaj replikante namesto Harrisona Forda preganja Ryan Gosiling, novi Deckard, za katerega je takoj jasno, da je tudi sam replikant. Resda novejši model, ki pač preganja tiste stare iz prvega dela (uvodna sekvenca z Daveom Bautisto je vrhunska), toda še vedno le replinkat, ki potihem sanja, da bi bil nekaj več. Še posebej, ko se mu zazdi, da ni bil ustvarjen, ampak da ga je rodila ženska. Replikantka Rachael (poročnica Robin Wright najde njeno okostje, analitiki pa ugotovijo, da je bila noseča), toda na pravi človeški način, kar seveda pomeni, da bi lahko bil Deckard njegov oče. Intrigantna in zelo zanimiva situcija, ki gledalca drži pokonci skoraj tri ure. Skupaj z enkratno vizualno podobo, kjer zdaj namesto dežja večino časa pada sneg. In potem se pojavi Harrison Ford, Rick faking Deckard, zdaj upokojeni bladerunner, ki s psom živi v razkošni palači in si čas krajša z Elvisom in Sinatro. Prav Ford prinese potrebno nostalgijo in nepozaben spomin na mojstrovino Ridleyja Scotta. Prav Ford nas spomni, kako velik in prelomen film je bil prvi Blade Runner. Kot sem že omenil, Fordov Deckard je kot kaže zaplodil otroka. Pol replikanta, pol človeka, popolno vrsto, za katero bi ubijal zlovešči Jared Leto, novodobni bog, ki sanja o noseči ženski in otroku. Ki žensko kot kaže rabi le zato, da bi rodila popolno bitje. In tukaj je njegova Luv (izvrstna Sylvia Hoeks), ki Goslingu med brutalnim pretepom sikne: "Jaz sem najboljša." Čistokrvna replikantska ubijalska mašina, ki pa po vsakem uboju potoči solze. Očitno zato, da ima občutek, da je vendarle tudi malce človeška. In pozor, tudi Gosling ima bejbo. Svojo Joi (zanimiva Ana de Armas). Svojo popolno žensko. Svojo Rachael, ki mu nudi vse, kar potrebuje. Da je Joi le virtualna resničnost, je seveda jasno, saj poročnica Robin Wright, sicer Goslingova nadrejena, ni hotela nadaljevanja vrste, kar ji replikanti seveda najbolj zamerijo. Novi Blade Runner znova odpira pomembna vprašanja človekovega obstoja in smisla življenja. In se sprašuje, kdo je bolj resničen. Ali drugače, je sploh važno kaj si, da si bolj resničen. Meje med starimi in novimi replikanti, ljudmi in virtualnimi liki, praktično ni več. Vsak je lahko resničen, kot se mu zahoče. Ali še bolje, replikant je lahko bolj človešk od pravega človeka. Dejansko je vse odvisno od spominov, ki so seveda prevara. Ki so vsajeni v možgane in dajejo lažno predstavo o pravem izvoru posameznika. Zahteven in kvaliteten film. Resda ne tako veličasten, unikaten in prelomen kot prvi, vsekakor pa vreden ogleda in gledalčeve skrbne pozornosti. 

Ocena: 7/10

REPLY:

 



iztokgartner.si

is mobile friendly
 

2016 © Renovatio  I  member PG group  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers